Če ste igrali originalne igre Pokémon Red, Blue ali Yellow, se zagotovo spomnite tistega trenutka. Vaše popotovanje je bilo do takrat sončno, polno veselih melodij, bitk s trenerji in lovljenja srčkanih pošasti. Potem pa ste stopili v mesto Lavender Town.
Barve (ali pač odtenki sive na Game Boyu) so postale temačne. Izvedeli smo, da Pokémoni dejansko lahko umrejo in da je v mestu ogromen stolp, ki služi kot njihovo pokopališče. A tisto, kar je igralcem najbolj zlezlo pod kožo, je bila glasba. Cviljenje, disonantni toni in srhljiv, ponavljajoč se ritem. In prav ta glasba je v 90. letih na Japonskem sprožila paniko, ki je postala znana kot zloglasni “Lavender Town sindrom”.
Kaj se je v resnici dogajalo, ko so otroci priklopili svoje slušalke in stopili v to mesto duhov?
🎧 Urbana legenda, ki je zlomila internet
Zgodba, ki je v zgodnjih dneh interneta krožila po forumih, je bila brutalna. Govorila je, da je originalna japonska različica iger (Pokémon Red in Green iz leta 1996) vsebovala specifično glasbeno frekvenco v mestu Lavender Town, ki so jo lahko slišali le majhni otroci.
Legenda je trdila, da so ti visoki toni neposredno vplivali na otroške možgane in povzročali hude glavobole, krvavitve iz nosu, nespečnost, v skrajnih primerih pa celo to, da so otroci zaradi norosti skakali skozi okna. To naj bi bil razlog za množičen, nepojasnjen val tragedij na Japonskem spomladi leta 1996.
🧠 Kaj pa je resnica? (Znanost za “binauralnimi ritmi”)
Seveda, skakanje skozi okno je bila klasična internetna izmišljotina (t. i. creepypasta), s katero so najstniki strašili drug drugega. A kot pri vsaki dobri laži, tudi ta legenda temelji na resnici, ki so jo ustvarjalci želeli pometi pod preprogo.
Ko je skladatelj Junichi Masuda pisal glasbo za Lavender Town, je želel ustvariti resnično neprijeten občutek. Za to je uporabil tehniko dveh ločenih zvočnih kanalov z rahlo zamaknjenimi frekvencami. Če je otrok igral igro s slušalkami v ušesih, je v levo in desno uho prejemal različne, piskajoče tone, ki so v možganih ustvarili t. i. binauralni utrip.
Rezultat? Glasba je dejansko povzročala hude glavobole, slabost in vrtoglavico pri velikem številu japonskih otrok, saj so bila njihova ušesa še posebej občutljiva na te frekvence. Zadeva je prišla do ušes Nintenda, ki je hitro ukrepal.
🤫 Skrivni popravek, za katerega nismo vedeli
Nintendo ni želel še enega medijskega škandala (spomnimo se tiste epizode s Porygonom, ki je povzročila epileptične napade). Zato so pred mednarodno izdajo iger (Red in Blue za Ameriko in Evropo) na skrivaj spremenili in utišali to glasbo.
Odstranili so piskajoče visoke tone, znižali frekvence in “zgladili” disonantne zvoke. Tisti Lavender Town, ki smo ga poslušali mi v Evropi, je bil torej le bleda, omiljena različica tistega, kar je japonskim otrokom leta 1996 povzročalo dobesedne nočne more in migrene!
Še danes velja originalna melodija iz Lavender Towna za enega najbolj srhljivih in neprijetnih komadov v zgodovini videoiger. Dokazala je, kako močan vpliv ima lahko zvočni dizajn na naše počutje.
Če si dovolj pogumen in bi rad slišal primerjavo obeh melodij ter izvedel več o tem, kako je ta mit postal največja urbana legenda videoiger, nujno preveri ta vrhunski (in direkten!) YouTube video, ki zadevo razišče do potankosti:
Se spomniš svojega prvega obiska Lavender Towna? Te je tista glasba prestrašila, ali pa si jo (tako kot nekateri čudaki med nami) pravzaprav oboževal? Zaupaj mi v komentarjih in ne pozabi prižgati luči, preden greš nocoj spat!
